Problem otroške debelosti se je v Sloveniji bistveno poslabšal po letu 1991, ko se je prehrana mnogih družin ob razmahu potrošništva začela zelo spreminjati. Ob tem so se okrepile razprave o vzrokih in ukrepih, s katerimi bi preprečili, da bi debelost prizadela čedalje več otrok in čedalje mlajše otroke. Na videz preprosti zdravstveni nasveti staršem (»Otrok naj je manj maščob in več sadja ter zelenjave!«) ne delujejo, kajti pojav nam kaže veliko več kot to, da se »družine hranijo napačno« in jih je treba »naučiti pravilne prehrane«. Problem je kompleksen in večplasten. Obstajata dve razlagi njegovih vzrokov, prva je medicinsko-nutricionistična, druga prehransko-antropološka.

Začetki epidemije

Od 60. let minulega stoletja se je v razvitem svetu stopnja debelosti pri otrocih vsaj potrojila; več kot tretjina otrok ima znake, ki so bili v preteklosti obravnavani kot bolezenska debelost odraslih.(1,2,3) V ZDA in Avstraliji je problem dobil »epidemiološke« razsežnosti, v Evropi so razmere boljše v Franciji kot denimo v Veliki Britaniji, post-socialistične države pa so začele porast otroške debelosti zaznavati konec stoletja, kar je sovpadlo z odpiranjem trgov in vstopom multinacionalk. V kohorti petletnikov, ki jih je dobro desetletje po osamosvojitvi zajela slovenska raziskava, je imelo prekomerno težo in povišano tveganje bolezenske debelosti 18 odstotkov deklic in 21 odstotkov fantkov, osem do devet odstotkov petletnih otrok pa je že bilo bolezensko debelih, podobno kot v razvitih evropskih državah.(4) Nato naj bi se trendi nekoliko umirjali, tudi zaradi projektov organiziranega gibanja v osnovnih šolah.

Raziskovalci ugotavljajo, da je trend prisoten tako v razvitem kot razvijajočem se svetu, da sistemski ukrepi vlad skoraj ne delujejo in da vzroki sploh niso dobro razumljeni. Celo iz najboljših podatkov ni mogoče sklepati, da je v omenjenem tridesetletnem obdobju pri otrocih prišlo do značilnega povišanja energijskega vnosa, saj je delež energije iz maščobne hrane upadal, ugotavlja Drewett.(5) Kaj se dogaja?

Medicinsko-prehranski model

Pri iskanju vzrokov se aktualni argumenti medicinsko-prehranskih in javno-zdravstvenih študij osredotočajo na troje argumentov. Debelost naj bi povzročali: 1) visoko-kalorična hrana oz. presežen vnos visoko-energijskih sladkih in mastnih živil; 2) pomanjkanje fizične aktivnosti otrok v kombinaciji z gledanjem televizije in uporabo novih tehnologij; in 3) način življenja v družinah, kjer starši sprejemajo napačne prehranske odločitve. Medicinsko-prehranska stroka analizira prehrano družin, izdela smernice in poda navodila, kako naj starši ravnajo, da bi preprečili ali odpravili debelost.

Primarna skrb je torej usmerjena v omejevanje kalorične hrane in več gibanja. Pozoren bralec lahko opazi, da se v medicinsko-prehranski literaturi pojavlja razlika med študijami, ki kot problem izpostavljajo zgolj visoko-kalorično oz. visoko-energijsko hrano, in študijami, ki opozarjajo, da je visoko-kalorična mastna in sladka hrana problem le tedaj, ko je tudi revna s hranilnimi snovmi (t.i. prazne kalorije). Bolezensko debelost torej povzroča redna prehrana z enostavnimi ogljikovimi hidrati iz rafiniranega sladkorja in industrijsko predelanih žit (npr. sladkani kosmiči za zajtrk, piškoti, tortice, sladka in slana peciva), pogosto obedovanje v verigah s hitro hrano, sladkani sadni sokovi in industrijske pijače, sladkarije in prigrizki iz krompirja, koruze in ekstrudiranih (napihnjenih) žit.(2,4)

Medicinsko-prehranski pogled domneva, da je bolezenska debelost pri otrocih nastala v bistvu zato, ker se človek zaradi genetsko pogojenih preferenc težko odreka sladki in mastni hrani (kar je bilo koristno v dobah pomanjkanja in lakote, je zdaj škodljivo). To naj bi »uredili« starši, in sicer tako, da otrokom omejijo dostop do sladke in mastne hrane. Izkaže se, da to ne gre. Sladka in mastna hrana sta namreč za človeka ključni, saj sta tisočletja oddajali signal, da se v takšni hrani nahajajo najvrednejše hranilne snovi. Narava že prek materinega mleka, ki je bogato s sladkorji in smetano, programira dojenčka, da sta sladek in masten okus znak za odličen vir pomembnih hranil. Otrokovega okusa po tem, ko je mesece ali leta užival mleko, ni mogoče reprogramirati, da sladke in mastne hrane ne bi razumel kot zaželene in koristne. Kot povsem nekoristna in kontraproduktivna pa se je pokazala tudi metoda starševskega omejevanja »kalorične nezdrave« hrane, ki jo po nasvetu stroke množično prakticirajo predvsem starši v ZDA. Če starši avtoritarno omejijo ali prepovedo določeno hrano, se po spoznanjih medicinsko-prehranskih študij otroci te hrane namreč začno zelo oklepati in jo zaužijejo še več, ko pridejo do nje.(3,6)

Medicinsko-prehranske študije so preučile dolgo vrsto dejavnikov, toda »epidemija debelosti« še vedno velja za slabo razumljeno. McAllister in kolegi, ki so leta 2009 izvedli obsežno študijo o vzročno-posledičnih dejavnikih, priznavajo, da sta celo »velika dva« (prehrana in gibanje) »precej šibka« argumenta in da nekritične predpostavke o njunem primarnem vplivu vodijo v slabe nasvete.(7) Bircheva, ki je problem prav tako intenzivno raziskovala, pravi, da »nimamo učinkovitih javno-zdravstvenih programov preventive ali zdravljenja otroške debelosti«, ker vpletenih dejavnikov ne razumemo povsem,(8) Campbellova in Crawford pa sta ugotovila, da »trenutno razumevanje najbolj učinkovitih ukrepov za preprečevanje nezdravega naraščanja teže otrok ostaja revno«(2). Razprave podžiga paradoks, ugotovljen z nekaterimi raziskavami, da uživanje maščob in energije celo upadata, medtem ko stopnje debelosti dalje rastejo.(9) To pomeni, da nimamo opravka s preprostim povečanjem sladke in mastne hrane na jedilniku sodobnih otrok, ampak s kompleksnejšim problemom, ki zahteva pogled z drugega zornega kota.

Antropološko-prehranski model

Antropološke študije so ugotovile drugače: 1) da sladka in mastna hrana pri populacijah pred dobo industrije ni povzročala debelosti, četudi je bila dostopna v izobilju; 2) da za otroško debelost ni kriva genetika iz paleolitskega obdobja; in 3) da razvita družba razume maščobe in sladkorje povsem drugače kot pred-industrijski predniki, ker je prišlo do radikalne spremembe v prehranski kulturi.

Dofourjeva je konec 90. let opozorila, da ni nobenega znanstvenega dokaza, da vnos hrane narašča vzporedno s povečevanjem otroške debelosti.(9) Ugotovila je tudi, da se pri otrocih, starih od enega do deset let, gledanje televizije in nizka fizična aktivnost na dolgi rok ne kažeta kot primarni vzrok debelosti (te privlačne domneve niso mogle potrditi niti druge študije). Po drugi strani so študije dojenja in domorodnih praks prehranjevanja pokazale, da otroci lahko živijo brez debelosti, če imajo na voljo visoko-energijsko hrano, ki je hkrati bogata s hranilnimi snovmi. Prva takšna hrana je materino mleko, ki dojenčkom kopiči podkožno maščevje, hkrati pa znižuje tveganje debelosti kasneje v življenju, ne glede na to, kako zalit postane ob polnem ali pretežnem dojenju. Dejavnik tveganja za debelost pa je hranjenje otroka z industrijskimi mlečnimi formulami, četudi imajo te enako razmerje sladkorjev in maščob kot materino mleko. V tradicionalnih okoljih vse do sodobnosti je idealna podoba dojenčka in malčka, da postane okrogel in zalit – debel otrok je obravnavan kot zdrav in privilegiran.(10,11) To nikakor ni dokaz, da se ljudje nekoč niso zavedali škodljivosti visoko-kalorične hrane. Nasprotno, pred-industrijske družbe v pogojih obilja praviloma ne omejujejo maščob in naravno sladkih živil, ampak jih razumejo kot ključne za razvoj.

Vse do razmaha prehranske industrije in komercializacije je blaginja povezana z naravno sladko in mastno hrano. Antropologi že od 70. let dokazujejo, da paleolitski človek ni živel v nenehnem pomanjkanju in lakoti in da so tovrstno idejo razširili zagovorniki ideološke teorije linearnega napredka v 19. stoletju, otresli pa se je nismo vse do danes.(12,13) Po antropoloških dognanjih je vnos holesterola pri paleolitskih lovcih in nabiralcih enak ali večji od vnosa holesterola pri industrializiranih narodih, toda ne povzroča debelosti.(14,15) Tudi sodobni lovci in nabiralci niso debeli, ker ne uživajo »praznih kalorij«, pogosto pa kažejo visoko intoleranco na večje količine ogljikovih hidratov, kadar so ti procesirani. Debelost in prehranske bolezni se torej razširijo, kadar ljudem primanjkuje visoko-energijske hrane, ki je hkrati bogata s hranili (v tradicionalnih okoljih je ta hrana npr. surovo maslo, smetana, bolj ali manj mastne ribe, raki, školjke in morska olja, meso z maščobami in organi, hladno iztisnjena rastlinska olja, kot sta kokosovo ali olivno, od sladkorjev tudi sladko surovo sadje in nepredelani med). Problem nastane vedno, kadar se začno ta živila v večji meri nadomeščati z industrijsko visoko-energijsko hrano, revno s hranilnimi snovmi (to smo že opisali). Ta pogled torej poudarja, da je za človeški razvoj ključna visoko-kakovostna hrana, gosto-nasičena s hranilnimi snovmi (16,17). Mednjo npr. niti ne sodi zelenjava, čeprav jo domorodne populacije uporabljajo, kjerkoli je dostopna. Zaradi tega je omejevanje naravno sladke in mastne hrane pred pojavom potrošniškega prehranjevanja s komercialno hrano neobičajno in nepotrebno.

Po zaslugi sodobne znanosti vemo, da so nepredelane maščobe ključne, saj sestavljajo več kot polovico možganskega tkiva, holesterol je gradnik celičnih membran, presnova maščob vpliva na tvorbo hormonov, na primer estrogena (zato so maščobe nujne za tvorbo reproduktivnih hormonov).(5,18) Otroci, ki danes zbolevajo za debelostjo, imajo običajno motnje hormonskega sistema. Gre torej sploh še za isto hrano? Ne, saj rafiniranih rastlinskih olj, margarin in industrijskih sladkorjev, ki prevladujejo v procesirani hrani, pretekle družbe niso niti poznale.

Cenena komercialna hrana množicam omogoča dostop do obilja kalorij brez hranile vrednosti – prav to pa so pogoji za otroško debelost in druge prehranske bolezni pri otrocih in odraslih. Razlog, zakaj takšno hrano človek danes uživa, pa ni toliko njena cena kot splošna podpora v moderni kulturi (biti napreden, v koraku s časom, praktičen) in seveda njena množična dostopnost. Globalizacija je izbrisala skoraj vsa območja sveta, kjer industrijski sladkor ali rafinira olja ne bi bila enostavno dostopna. Kultur, kjer te hrane ni, se hitro prime pridevnik »zaostale«.

Kaj se zgodi, če denimo družina v sodobni razviti družbi glasno odkloni tovrstna živila? Obvelja za »kulturno nenormalno«. Prečiščena moka, rafinirana rastlinska olja in industrijski sladkor imajo v naši družbi namreč že status osnovnih živil (pomislite, katero hrano prejmejo pomoči potrebni ljudje v paketih humanitarnih organizacij). Množično oglaševanje izdelkov iz teh živil, posebej predelanih kosmičev, prigrizkov in sladkarij, vsakodnevno spodbuja in normalizira uživanje visoko-kalorične prazne hrane, jo predstavi kot privlačno, popularno, moderno in tehnološko napredno. Vse to deluje v nasprotni smeri od ukrepov, ki jih vlade načrtujejo proti debelosti, in v nasprotju s prizadevanji nutricionistične stroke, ki bi starše rada »naučila« zdravo jesti.

Antropolog Armelagos je leta 2010 pojasnil, kako je prišlo do takšnega preobrata – popolne nevihte.(17) »Elementi popolne nevihte so se začeli s človekovo potrebo po gosto-nasičeni hrani in z vznikom industrijskega prehranskega sistema, ki je takšno hrano zagotavljal, toda ta je cenena in nima dovolj hranil. Učinek nevihte se je okrepil v ekonomskem sistemu, ki je ustvaril družine z dvema zaposlenima staršema in problemom pomanjkanja časa. K temu dodajte glomazno oglaševalsko industrijo, ki kapitalizira učinke pomanjkanja časa, in globalno širjenje nevihte od bogatih k revnim populacijam.«

Rešitve

To so vzroki bolezenske debelosti čedalje mlajših generacij otrok. S celovitim pogledom se danes neradi ukvarjamo, saj razprava sproža globoke in boleče kritike kapitalističnega sistema, ki je problem ustvaril in ga v minulih nekaj desetletjih močno zaostril. Ker rešitev ne najdemo (saj sistemskih sprememb ni mogoče izvesti čez noč), mnogi pritiskajo na starše. Toda odločitve staršev niso individualne – globoko so vpete v potrošniško kulturo in njen ekonomski sistem, saj so tudi starši socializirani v to isto kulturo.

In kaj zdaj? Najprej se moramo zavedati, da je problem že zelo razširjen in da še zdaleč ni povezan le s premalo gibanja in z osebno izbiro »napačne hrane«. Kadar so problemi zelo razširjeni, je to »običajno simptom zelo bolne družbe«, pravi Pellett,(19) ali, kot še bolje namigne Nestlejeva,(20) »ne odločamo se v vakuumu, prehrano izbiramo kot del sodobnega politično-ekonomskega in marketinškega okolja«.

Koliko staršev se lahko izolira iz sodobnega prehranskega okolja, odreče svoji družini izdelke iz procesiranega sladkorja in rafiniranih rastlinskih olj, se poveže v (marginalne) skupine, si izmenjuje drugačne poglede in skuša živeti tradicionalne vzorce, ki ne povzročajo debelosti? V takšnem družbenem ozračju zelo malo. In vsi tvegajo oznako, da so »nenormalni«. Problema otroške debelosti zato ne moremo reševati, ne da bi upoštevali, da družine iz tega prehranskega sistema ne morejo kar izstopiti.

Rešitev bo mogoče najti, ko bomo bolje povezovali medicinska in antropološka spoznanja in videli otroško debelost kot to, kar je – zdravstvena posledica nenadne prekinitve tiste socializacije otrok, kakršno so tisočletja prakticirale vse družbe pred nami. Nato bomo lahko na ravni nacionalne zdravstvene politike morda podprli tiste družbene skupine, ki razvijajo nove načine prehrane otrok. Potrebna bo podpora omrežjem in skupinam, ki pozitivno odstopajo od »normale« in razvijajo potrošništvu komplementarne pristope. Potrebno bo sistematično in veliko izdatnejše financiranje samooskrbe in lokalne oskrbe s hrano, izmenjave semen in pridelkov med ljudmi, omogočanje neformalnih mrež in organizacij, ki vlagajo v ohranjanje bolj tradicionalne prehranske kulture, jo razvijajo na nove in na inovativne načine, primerne sodobnemu času. Dokler javno-zdravstvena politika ne zmore postaviti meje korporacijskim interesom in vplivom ali je od njih celo odvisna, ustavitve trenda debelosti ni zares pričakovati. Potrebujemo razumevanje, protiutež in finančno podporo za normalizacijo drugačne prehranske socializacije, kar (v primerjavi z milijardnimi vložki, ki se stekajo v globalno oglaševanje industrijskih prehranskih izdelkov) ni nujno enostavno, je pa vsekakor mogoče.

© Mojca Vozel, objavljeno v Medicina & ljudje, avgust 2017

Viri

1. DeMattia in Denney (2008). Childhood obesity prevention: Successful community-based efforts. Annals of the American Academy of Political and Social Science, 615:83–99.
2. Campbell in Crawford (2001). Family food environments as determinants of preschool aged children’s eating behaviours: Implication for obesity prevention policy. Australian Journal of Nutrition and Diet, 58:19–25.
3. Birch (1999). Development of food preferences. Annual Review of Nutrition, 19:41–62.
4. Avbelj et al (2005) Prevalenca čezmerne prehranjenosti in debelosti med pet let starimi otroki in 15 oziroma 16 let starimi mladostnicami in mladostniki v Sloveniji. Zdravstveni vestnik, 74: 753–59.
5. Drewett (2007). The Nutritional Psychology of Childhood. London: Cambridge University Press.
6. Patrick in Nicklas (2005). A review of family and social determinants of children’s eating patterns and diet quality. Journal of the American College of Nutrition, 24(2):83–92.
7. McAllister et al (2009). Ten putative contributors to the obesity epidemic. Critical Reviews in Food Science and Nutrition, 49(10):868–913.
8. Birch (2002). Acquisition of food preferences and eating patterns in children. V Food Selection: From Genes to Culture, Ur. Anderson H, J Blundell and M Chiva, str. 71–85. Levallois-Perret, France: Danone Institute.
9. Dofour (1997). Activity, and health in children. Annual Review of Anthropology, 26:541–65.
10. Brill et al (2001). From milk to adult diet: a comparative study on the socialization of food. Food and Foodways, 9(3–4):155–86.
11. Keenan in Stapleton (2010). Bonny babies? Motherhood and nurturing in the age of obesity. Health, Risk & Society, 12(4):369–83.
12. Sahlins (1974/2004). Stone-Age Economics. London: Routledge.
13. Godina (2014). Zablode postoscializma. Ljubljana: Beletrina.
14. Eaton et al (1988). Stone agers in the fast lane: Chronic degenerative diseases in evolutionary perspective. American Journal of Medicine, 84:739–49.
15. Cohen (1989). Health and the Rise of Civilization. London: Yale University Press.
16. Kaplan et al (2000). A theory of human life history evolution: diet, intelligence, and longevity. Evolutionary Anthropology, 9:156–85.
17. Armelagos (2010). The omnivore’s dilemma: The evolution of the brain and the determinants of food choice. Journal of Anthropological Research, 66(2):161–86.
18. Zeller (1987). A role for children in hominid evolution. Man, New Series, 22(3):528–57.
19. Pellett (1987). Problems and pitfalls in the assessment of human nutritional status. V Food and Evolution: Toward a Theory of Human Food habits, Ur. Harris M and EB Ross, str. 163–179. Philadelphia: Temple University Press.
20. Nestle (2007). Food Politics: How the Food Industry Influences Nutrition and Health. Berkley, Los Angeles: University of California Press.